Uvod
V Iniciativi psihoterapevtov IPT opažamo, da mnogi ljudje ne razumejo pasti digitalizacije in transhumanizma, ampak menijo, da je to pomemben in nujen napredek evolucije, s čimer se ne strinjamo. Seveda je tehnološki napredek do določene mere smiseln, a ne, kadar gre za kršenje človekovih pravic in poskus človeka narediti digitalnega (človek = informacija). Kmalu bomo morali govoriti: »Ohranimo človeka takega, kot je«, tako kot si prizadevamo za živali, ki so na robu izumrtja.
V prispevku je povzetek I. dela knjige Krešimirja Mišaka, Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem (2020).
Povzetek knjige
Mišak piše, da smo na pragu nove vrste človeka, ki naj bi bil digitalen, izpopolnjen, popravljen, dolgo živeč kiborg, boljši, večen. Torej, več kot človek. Človeštvo bi obstajalo le še kot kolektivna entiteta, v kateri posameznik ne bi pomenil nič, kolektiv pa bi pomenil vse.
Bili bi povezani samo z osrednjo umetno inteligenco, ne bi pa bili povezani med seboj. Ljudje bi bili v kot čebeljem panju ali kot mravljišču, kjer ni pomembna ena sama čebela ali ena mravlja, ampak entiteta, skupek le-teh. Govorimo o kolektivističnem duhu, ob čemer transhumanisti seveda močno promovirajo individualno odločitev in svobodo do izbire.
Krešimir Mišak piše o zgodovini transhumanizma, o pojavnosti tega in kam nas lahko vodi. Meni, da se bo svet v naslednjih desetih letih spremenil, kot se še ni nikoli v doslej znani zgodovini.
Razvoj transhumanizma v sodobnem smislu se je začel z računalniško revolucijo. Pojem transhumanizem je leta 1957 skoval Julian Huxley (brat Aldousa Huxleya), ki je bil nekaj časa predsednik Britanskega evgeničnega društva.
Ideje transhumanizma so, da bi z uporabo znanosti in tehnologije izboljšali in povečali zmožnosti človeškega telesa in uma. Gibalo in alibi transhumanizma je mehanicistično-materialistična paradigma. Področja, kjer se transhumanizem uresničuje, so: ustavljanje staranja, podaljšanje življenja, pomlajanje, kibernetika, presaditve organov, umetna inteligenca, genski inženiring, razširjena resničnost, vmesnik med strojem in človekom, eksoskelet, bionika, informacijska tehnologija, kolonizacija vesolja, kloniranje, nalaganje misli v računalnike. Govorimo o NBIC-znanostih, o konvergirajočih tehnologijah za izboljševanje ljudi: nanotehnologiji, biotehnologiji, informacijski tehnologiji in kognitivni znanosti.
Na prvi pogled je vse videti tako znanstveno, evolucijsko ter kot napredek in odsotnost prisile. Ljudje bi preko družbenega inženiringa in propagande prostovoljno sprejeli suženjstvo, pri tem pa verjeli, da so izbrali svobodo.
Transhumanisti menijo, da lahko rešijo družbene probleme, ne glede na to, da to vodi v družbo vsesplošnega nadzora. Človeštvo bi postalo eni sami možgani, razdeljeni, a kot računalniška mreža, povezani med seboj.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so bili mnogi znanstveniki obsedeni z evgeniko, sistematičnim zatiranjem nezaželenih bioloških značilnosti in izboljšanjem vrste. Vrhunec je bil v nacističnem sistemu. Danes se ne govori več o evgeniki, ampak o genetiki.
Obstaja mnogo organizacij, ki podpirajo transhumanizem. Leta 1998 so sprejeli Transhumanistično deklaracijo, ki so jo v nadaljnjih letih še izpopolnjevali. V deklaraciji so napisane ideje o tem, kako bi z obvladovanjem staranja, kognitivnih primanjkljajev, neželenega trpljenja ter obsojenostjo na planet Zemljo razširili človeške potenciale. Transhumanisti zagovarjajo osebno in svobodno izbiro ter dobro vseh čutečih bitij, vključno z ljudmi, z ne-človeškimi živalmi in z vsemi prihodnjimi umetnimi inteligencami, kot so modificirane oblike življenja in druge inteligence.
Menijo, da so njihove ideje drugačne od evgenike, saj poudarjajo individualno svobodo in individualno izbiro. Imajo se za nove varuhe individualne svobode.
V ozadju evgenike in tudi transhumanizma je ideja zmage nad smrtjo. Dimitrij Icke je pobudnik ideje, kako bi ustvarili tehnologije, ki bi omogočile transfer zavesti na naprednejši, nebiološki nosilec – projekt Avatar, ki ima štiri faze (A, B, C, D), s čimer bi dosegli kibernetsko nesmrtnost. Od antropomorfnega robota, ki se ga kontrolira skozi vmesnik med možgani in računalnikom (Avatar A) prek transplantacije možganov v sintetično telo (Avatar B), prenosa vsebine možganov v sintetično telo (Avatar C) do holograma (Avatar D). Vse to želijo izpeljati do leta 2045, kar upamo, da jim ne bo uspelo.
Transhumanisti ne govorijo samo o tehnološki revoluciji, pač pa tudi o duhovni in celotni transformaciji človeštva. Menijo, da biološke razlike med ljudmi ne omogočajo enakosti in zato ponujajo rešitev.
Ločimo dva tipa transhumanizma: organski in tehnološki transhumanizem. Človek skozi organski transhumanizem odkriva, da je večji del celote, v kateri obstaja, za kar si prizadevamo ljudje v svojem razvoju.
Tehnološki transhumanizem pa je povsem nasproten. Gre za dušenje duha, oženje percepcije, kolektivnost namesto individualnosti ter predvidljivost, izgubo avtonomije in odvisnost od sistema, izoliranost, osamljenost. Mrtvilo. V svetu transhumanizma bo robote upravljala umetna inteligenca.
Transhumaniste zanima nadzor nad vsem: človekom, naravo, vesoljem. Od transspolne ideologije, zelenega dogovora v okviru urejanja podnebja in nadzora CO2 do sodelovanja s korporacijami. Želijo ustvariti tudi boga. Ko naj bi se zlili s tehnologijo in se napotili v globine vesolja, naj bi tam našli stvarnika. To bi bil tehnološki bog, za katerega bi program napisali ljudje. Gre za ustvarjanje novega ‘informacijskega eko-sistema’. Ta strojno-računalniški bog bo imel veze s pravim nebom – 20.000 satelitov v orbiti nas bo oblivalo s frekvencami od 12 do 30 GHz, za kar se trudijo podjetja Elona Muska Space X, in druga, kot so Boeing, One Web, Spire Global, s čimer se bo ‘nadgradilo’ naravno Zemljino elektromagnetno polje.
Pod pretvezo izboljšanja signala za multimedijo (5G) gre za vzpostavljanje razmer, v katerih bi informacijska inteligenca lahko zajela še več vidikov človeškega življenja. Lahko nas skrbi sevanje, vpliv na podnebje in zdravje ljudi. 5G-mreža predstavlja ustvarjanje globalnih informacijskih možganov, zdaj poimenovano kot internet stvari.
Postopno navajanje ljudi na tehnologijo in odvisnost od električnih dražljajev z idejo večnega življenja pomeni izgubo svobode in človeka, kot smo.
Zaključek
V iniciativi psihoterapevtov nam je še kako mar, da ohranimo sebe analognega, snovnega in se ne pustimo preslepiti propagandi tehnološkega napredka. Z veseljem glejmo znanstveno-fantastične filme, a ne živimo v njih.
Kljub temu da je tehnologija prišla do stopnje, da zmore ponuditi udobno nematerialno resničnost, ki se zdi našim čutom zelo resnična, upamo, da ne bo zmagala nad našimi nepopolnimi čuti in nepopolnimi subjektivnimi izkušnjami, ki vključujejo fizične bolečine, čustvene stiske, nihanje razpoloženja, tesnobo na eni, na drugi strani pa hvaležnost, ljubezen, ustvarjalnost in izjemne izkušnje.
