Splošno razširjen družben fenomen, ki sega preko medicinskih razsežnosti, pandemija virusa, je ohromila delovanje ljudi, sistemov in družbo po celem svetu.
Tako v socialni psihologiji kot v sociologiji se srečujemo z različnimi teoretičnimi pristopi. Pojmovna področja, ki izhajajo iz klasične socialne in societalne psihologije so se kot »anonimna socialna psihologija« vključila v sociologijo so socialne zaznave, atribucije, stališča, socialne reprezentacije, socialno vplivanje, kognitivna disonanca, socialna kognicija, skupine (struktura, procesi, klima, kultura, učinki), vodenje, medskupinski odnosi, socializacija, socialne teorije osebnosti, self, socialna in osebna identiteta, socialna psihologija navezanosti, agresivnost, altruizem in pomagalna vedenja.
Socialna psihologija se v »shemo« aplikativne psihologije vključuje na več različnih načinov in sicer kot konkretizacija posamičnih splošnih modelov, pristopov in konstruktov pa do prisotnosti nujnih sicer parcialnih dopolnil k pristopom in dejavnostim, ki so značilna za druga aplikativna področja.
Poskušajmo v uvodu obstoječi fenomen razumeti še z vidika nekaterih področij socialne psihologije, za lažje oblikovanja načrta rešitev.
PSIHOLOŠKI SUBJEKT – POSAMEZNIK KOT DRUŽBENI KONSTRUKT
Človek je osnovna celica družbe. Družbe brez človeka kot posameznika ni.
Ljudje praviloma ne delamo primerjave med stvarnostjo izven nas in njegovim modelom v nas. Šele izredni primeri neskladnosti med tema dvema predstavama nas privedejo k razmišljanju, da moramo svoj model sveta prilagoditi razmeram. Adaptacija kot proces sobivanja pa ni definiran samo skozi proces asimilacije v katerem se prilagajamo zunanjemu svetu, temveč tudi skozi proces akomodacije skozi katerega svet prilagajamo sebi. Slednjega je pogosto premalo. V aktualni situaciji je nujno, da ga aktiviramo.Za oblikovanje posameznika kot psihološkega subjekta je nujno, da – da sprejme sam sebe;- da ga sprejme in potrdi družba.
V tem tiči tudi past lastne definicije. V kolikor svojo pozornost prenesemo samo na drugi kriterij, potem je moč razumeti, čemu posamezniki »predajo« svojo moč v roke obstoječim strukturam moči. Iz zapisanega je moč videti tudi smer rešitve. Ali lahko posameznik, ki se popolnoma podredi »zahtevam« družbe, sprejme samega sebe?
Posameznik skozi oba procesa razvije oblike razumevanja sebe, vendar pod pogojem, da sta procesa usklajena. Celoto predstav in občutkov o sebi lahko imenujemo self, identiteta, samopodoba ipd. Tak koncept »sebe« omogoča, da se posameznik prepoznava kot »on sam« nasproti različnim socialnim kontekstom in situacijam. Zlivanje občutka sebe z zahtevami okolja vodi do pomanjkanja kritične misli tudi v zvezi s situacijo v kateri se posameznik znajde. Lahko boleče načne posameznikovo samozavest in samospoštovanje. Le to vodi do poskusov reparacije lastnega občutka sebe. V koliko to reparacijo izpelje z osredotočanjem na »zahteve« okolja, to nezadržno vodi do izgube pravega občutka »sebe«, četudi imajo takrat posamezniki (sicer lažen) občutek »celosti«. Diferenciacija med občutkom »sebe« in »okolja« je torej nujna, da bi posameznik lahko postal konstruktivni člen družbe.
Vsaj za sodobne družbe je področje konstitutivnega pomena tistega kar pripada njemu in kar pripada družbi. Lastno telo posameznika je tako jasno povsem v domeni le tega. Napačno je mnenje, da vse kar obstaja in se zgodi subjektivna konstrukcija, da svet nima lastne objektivnosti. Prav tako pa velja tudi obratno; tudi posameznik ima svojo lastno objektivnost in stvarnost. Upoštevati jo je potrebno z vso resnostjo in skrbnostjo.
Osnovno vprašanje družbene konstrukcije posameznika je kako naj posameznik pridobi in ohrani samostojnost in obenem ostane družbeni posameznik. Gre za vrsto medsebojno povezanih konceptov, ki jih mora posameznik rešiti, da lahko ohrani svojo celovitost in družbeno vpetost:
- problem identitete – kako naj posameznik oblikuje svojo identiteto kljub mnogoterosti svojih spoznanj in doživljanj;
- problem refleksije – na kakšen način se posameznik naredi za predmet svoje zavesti in kakšen je odnos med opazovalcem in opazovanim;
- problem avtonomije – kako naj razume samostojnost »jaza«, ki je morda več kot le rezultat aktualnih zunanjih vplivov;
- problem posredovanja – kako naj razume nasprotujoč odnos med njim in družbo, saj je (so)odvisen od nje.
KONSTRUKCIJA SOCIALNEGA SVETA
Ljudje smo nenehni odvisni od pretoka informacij. Način sprejemanja, dekodiranja, predelave in integriranja informacij v veliki meri definira človekovo kognicijo, čustvene odzive, telesne senzacije in vedenja. Zato je izrednega pomena, da smo v aktualnih razmerah še posebej pozorni na te procese, saj v nasprotnem primeru ne moremo ločiti »zrna od pleveli«.
Pri tem glavno vlogo igrajo spoznavni procesi, še posebej zaznavanje ter temeljni kognitivni procesi. Na vse to imamo kot posamezniki lahko velik vpliv. Za ohranjanje psihičnega zdravja lahko veliko naredimo tako, da svojo pozornost prenesemo na prej omenjena procesa.
Socialno zaznavanje je interakcijski proces. Ko zaznavamo drugega, ta zaznava nas in njegova zaznava zopet vpliva na zaznavo njega. Pri tem nas vodijo tri značilne domneve:
- domneva o namernosti delovanja drugega – delovanje drugega so ciljno usmerjena;
- domneva o racionalnosti drugega – dejanja drugih so smiselna;
- težnja k usklajenosti podatkov in predstav – svoje predstave nadgrajujemo z novimi informacijami, ki pa jih sproti prilagajamo že oblikovanim predstavam.
Vse tri domneve so praviloma zmotne. Delovanje drugih je pogosto spontano, nenamerno, vedenja so pogosto iracionalna, afektivna ter avtomatska, predstave o drugih pa pogosto izkrivljene. Še posebej ima smisel velik del pozornosti nameniti specifičnemu opazovanju in redefiniranju delovanju tistih »drugih« saj jih v sedanjem času lahko vodijo bodisi nezavedni procesi, bodisi so precizno načrtovana in niso nam v prid. Bodite pozorni in čuječni na namero delovanja drugega, na njegovo racionalnost. Ti podatki vam boda dali pravo sliko o tem kar se dogaja.
Sposobnost zaznavanja drugih je odvisna od stabilne in realne podobe o sebi. Že iz zapisanega je (implicitno) jasno, kako se začne zaznavanje drugega. Drugi faktor se nanaša na podobnost in bližino, tretji (in še kako pomemben faktor) pa se nanaša na sposobnost vživljanja v drugega (empatijo).
TEMELJNI KOGNITIVNI PROCESI PRI KONSTRUKCIJI REALNOSTI
Socialna primerjava, pripisovanje odgovornosti za delovanje, socialne reprezentacije in socialne predelave informacij so temeljni kognitivni procesi pri konstrukciji realnosti. Socialne reprezentacije so skupine pojmov, predstav, podob, izjav in razlag, ki si jih ljudje delimo v vsakdanjem življenju o določenih pojavih v socialnem okolju. So sodobne verzije »zdravega razuma. Obstajajo v duševnosti posameznika in krožijo med ljudmi kot zgodbe, dogodki in miti, verovanja in vplivajo na oblikovanje stališč. Zelo pomembno je biti pozoren na podobe »zdravega razuma«, ki so nam v sedanjem času vsiljene. Vse kar dosega nek »družbeni konsenz« vsekakor ne dosega tudi kriterije zdravega razuma.
STALIŠČA
Stališča usmerjajo naša vedenja in obratno. So ključne za razumevanje predstav o nas samih, o drugih ter o svetu okoli nas, za razumevanje motivacijske strukture. Igrajo centralno vlogo v socialni konstrukciji sveta. Stališča so pomembna tudi zato, ker zajema in prikazuje soodvisnost človekove duševnosti in socialnega sveta. Ljudje ne prihajamo v konflikte zaradi razlik v inteligentnosti, spominu ipd, temveč zaradi razlik v stališčih.
Stališča imajo:
- kognitivne;
- čustvene in
- vedenjske značilnosti.
Kakšna stališča se v časih velikega preobrata (the great reset) oblikujejo glede aktualne situacije smo priča vsak dan. T.i. virus je smrtonosen. Preobremenjenost zdravstvenega sistema je velika. Ogroženost prebivalstva je anormna. Smrt je na vsakem koraku. Okužimo in s tem ubijemo lahko vsak vsakega. Potrebno se je striktno držati vseh zapovedanih omejitev. Če naštejemo samo nekaj njih. In vse te vplivajo na vse komponente pri oblikovanju stališč.
Stališča vplivajo na mentalno pripravljenost za določen način reagiranja, usmerjajo pozornost in delujejo na selektivnost percepcije realnosti. Zaradi stališč v množici informacij vidimo tisto kar se sklada z »našimi« stališči. V tem času je torej še posebej velika pozornost potrebna pri oblikovanju lastnih stališč do trenutne situacije. Pozanimajte se kaj se v resnici dogaja, ne prepuščajte se avtomatskim čustvenim odzivom, še posebej ne strahu in bodite izjemno pozorni na svoja vedenja kot rezultat tega samoreflektivnega procesa.
Na oblikovanje in spreminjanje stališč najpomembneje vplivajo:
- skupinska pripadnost;
- informacija in znanje
- osebnostne značilnosti in lastnosti.
Skupine imajo temeljno značilnost v večji (z)možnosti preživetja posameznika. Zato posamezniki težijo k pripadnosti. Svoj vpliv uveljavljajo preko:
- poudarjanjem skupnega vrednotnega sistema,
- z dajanjem socialne podpore;
- s sankcioniranjem posameznikov, ki se na prilagajajo ter
- z izborom in cenzuro informacij.
»Solidarnost« je postala skoraj temeljna vrednota v trenutni situaciji. Čeprav je rezervirana izključno za podobno misleče, ki jih »ustvarjajo« s posebno izbranimi informacijami ter striktnim poskusom kaznovanja drugače mislečih. Seveda je psihološka podpora oblikovanju nevarnosti v tej situaciji ključnega pomena. Pa vendarle je preveč očitno enostransko definirana, saj daje podporo le specifično definirani narativi, katere motivacijo bomo še ugotavljali.
Bi pa tukaj omenili še vpliv informacij na oblikovanje stališč. Pomembni elementi v komunikacijskem procesu so:
- komunikator;
- vsebina sporočila;
- medij ali kanal komuniciranja in
- prejemnik sporočila.
Komunikator je entiteta, ki izvaja komunikacijski učinek na prejemnike informacij. Raziskave so pokazale štiri značilnosti dobrega komunikatorja:
- verodostojnost;
- privlačnost;
- jasnost komunikatorjevih namer in
- socialna moč komunikatorja.
Komunikatorji so iz strukture povsem »izrinili« »drugo mnenje«, kar že samo po sebi kaže na posebno namero. Namero, ki ni iskrena. Povsem najasne, zmedene, nasprotujoče si informacije so popolnoma degradirale komunikatorja kot takega, čeprav se še vedno trudijo s privlačnostjo informacij. Verodostojnost namreč temelji na resnicoljubnosti komunikatorja. Namera; skupen boj proti sovražniku ( v tem primeru je to t.i. virus) izgleda kot jasna, pravijo, da temelji na »objektivnih dejstvih«, samo kaj, ko ukrepi enostavno ne delujejo. Namera se je izrodila. Komunikator več kot očitno izgublja svojo moč.
Moč MSM je seveda velika. In prav tako zmeda, ki jo ustvarjajo z povsem zgrešeno strategijo delovanja. Sporočila imajo svoje značilnosti. Naj omenimo vsaj eno, ki je v tem primeru več kot očitna. Izzivanje strahu pri javnosti je močno prepričevalno sredstvo, lahko pa se vrne kot bumerang takrat, ko prejemnik pravilno dekodira namero pošiljatelja sporočila. In temu bomo v bodoče posvetili veliko pozornost.
Seveda poteka tudi intenzivno in selektivno ravnanje s prejemniki sporočil. Komunikator se zaveda vpliva težnje ljudi po ohranjanju ravnovesja. Ljudje se praviloma izogibamo konfliktom in poskušamo doseči soglasje s komunikatorjem. S strinjanjem s tako neustreznimi sporočili se ljudje izogibajo napadov v primerih konfrontacije. Povsem razumljiva človeška lastnost. Pa tako pogubna v dani situaciji. Seveda pa so sporočila skrbno izbrana tudi glede na osebnostne in preferenčne značilnosti posameznikov.
Od teh teh je najpomembnejše samospoštovanje. Ljudje z nizkim samospoštovanjem hitro postanejo odvisni od drugih, od mnenja »stroke in znanosti«. »veliki drugi« imajo še posebej strašljivo vlogo v slovenski mentaliteti na podlagi zgodovine vsaj zadnjega stoletja tukaj živečih ljudi. Pa v resnici ni potrebe po tem. Zavedajmo se, da smo veliki. Na bolj kot katerikoli drugi. Pa vendarle dovolj veliki in sposobni. In povsem enakopravni in enakovredni.
Na tem mestu ima smisel omeniti še razliko med prepričevanjem in manipulacijo. Prepričevanje ponuja zaznavanje svobodne izbire pri sprejemanju določenih informacij, temelji na argumentih in pušča posamezniku določeno mero svobode. Mislim, da hitra analiza teksta pokaže kaj pomeni besedna zveza »Cepljenje bo obvezno, ne bo pa prisilno«. Ponuja iluzijo možnosti izbire, čeprav gre v resnici za ponesrečen poskus zavajanja ljudi, ki se še spomnijo svojih sposobnosti logičnega mišljenja. Manipulacija je sicer zelo mejno področje komuniciranja, pa ga vendarle lahko prepoznamo po vsaj (prikritem) nasilju bodisi fizične ali psihične narave. Žal ali na srečo večji del govorcev tega niti ne skrivajo več.
V nadaljnjih prispevkih bomo pozornost posvetili vplivi stališč na obnašanje ter osvetlili še nekaj ključnih pojmov vezanih na stališča, predvsem pojem kognitivne disonance. Lotili sem bomo tudi predsodkov, stereotipov, psihologije medosebnih odnosov. Pisali bomo o prosocialnem in asocialnem obnašanju o agresiji in nasilju, o procesih socialnega vplivanja ter o psihologiji skupin in množic. Serijo bomo končali s prispevkom o konfliktih s poudarkom na način razreševanja le teh.
