Onkraj dvojnosti

Uvod

Proces razcepljanja (angl. splitting process) se dogaja v posamezniku ter je prisoten tudi na družbenem nivoju.

Pri posamezniku gre za delitev med dvema deloma sebe in subjektivno izkušnjo, kako posameznik to delitev doživlja. Ker gre za delitev dveh delov, se mi beseda »razdvajanje« zdi najbolj primerna. Razcepitev, razcepljanje, ločevanje, razločevanje, razdeljevanje so pomensko podobne.

Opažam, da gre v trenutni situaciji tudi na družbenem nivoju za razcep med dvema deloma (npr. cepilec/anticepilec, Rus/Ukrajinec).

Integracija obeh delov je možna tako pri klientih kot tudi v družbi skozi ozaveščanje procesa razdvajanja, sprejemanja različnih vidikov sebe/družbe ob pomoči tretje osebe (ali več teh), ki niso ujete v dinamiko razcepa.

Govorimo o črno-belem razmišljanju, o dveh skrajnostih, kjer ni srednje poti, ampak obstaja samo vse ali nič. Vojna ali mir. Slabo ali dobro.

Razcepitev je prvi opisal psihoanalitik Ronald Fairbairn. Gre za proces, ne za enkratno dejanje. V psihoterapiji razumemo ta proces kot obrambni mehanizem in/ali kot prilagoditev (adaptacijo).

Pri nekaterih duševnih in osebnostnih motnjah je razcep tako hud, da je nujno potrebna strokovna pomoč.

Elinor Greenberg (2019) meni, da je sposobnost povezovanja dobrih in slabih, všečnih in neljubih lastnosti v koherentno celoto, ki hkrati vsebuje oboje, pomemben razvojni dosežek, ki se začne v zgodnjem otroštvu. Razcepitev je psihološka obramba.

Človekova narava je taka, da svet doživljamo v nasprotjih, polarnostih, da nenehno razločujemo: svetloba – tema, črno – belo, dobro – slabo, dan – noč, angel – hudič, žalost – veselje, ljubezen – sovraštvo, kontroliran – impulziven, introvertiran – ekstrovertiran, prijazen – neprijazen, sproščen – nesproščen, žalosten – vesel, jin – jang itd. Dvojnost/dihotomija je prisotna pri polarnostih, pri razcepu, prav tako pa je prisotna tudi pri procesu izbiranja, ki je ego funkcija selfa. V tem prispevku pišem o procesu razcepa.

Joyce (2014: 119) piše, da je delitev na črno ali belo način za reševanje kompleksnosti. Taylor (2014: 50) meni, da bolj, ko je sistem zapleten, večja je verjetnost, da bo prisotna polarizacija. Težave se začnejo, ko polarizacija postane toga in človek pozabi na sivo med obema poloma ali ko poskuša zanikati en pol sebe.

Proces razcepljanja, razdvajanja se lahko, kot zapisano, dogaja pri posamezniku, v paru, skupini, skupnosti in v celotni družbi.

Ker je človek celovito bitje, se ne more odreči enemu aspektu sebe, ne da bi to pustilo posledice v celotnem njegovem delovanju in doživljanju. Dele sebe, ki jih oseba ne zmore sprejeti, saj se ji zdijo šibki, nesprejemljivi, slabi, neprivlačni, nepotrebni, nezaželeni idr., nezavedno potisne stran od sebe, jih potlači oz. jih odcepi, kar je zelo dobro razvidno npr. pri zasvojenostih: temen del je kriv, da se človek napije, drogira, prenajeda. »Hudič me je silil, da se napijem,« pogosto opišejo. Ta »hudič« so bližnji, ki ga ne razumejo, prijatelj, ki ga je povabil na pijačo, finančna kriza, karkoli, ob čemer posameznik doživlja čustveno stisko.

Pri razcepu bi oseba rada izbrisala, potlačila ali uničila temačen del sebe, da bi imela samo svetlega, ki se ji zdi uravnotežen in sprejemljiv, ob čemer se ne zaveda dinamike in obstoja razcepa, ampak zaključi, da se mora z močjo volje truditi, da en del sebe izniči, odpravi, spremeni. Močnejši kot je razcep pri posamezniku, bolj tiste dele sebe, ki jih ne sprejema, projicira na druge, npr.: »Anticepilci so krivi, da imamo še vedno epidemijo.«

Proces razcepa se začne že pri majhnem otroku, ki ne zmore doživljati starša kot celote dobrih in slabih lastnosti, ampak ga v svojem dojemanju loči (dober starš, slab starš).

V ozadju razcepa je čustvena stiska, pogosto so prisotna občutja sramu.

Razcep v družbi

Ko proces razdvajanja (mi – vi, cepljeni – necepljeni, Ukrajinci – Rusi, levi – desni …) postane prevladujoč način funkcioniranja v skupnosti ali celi državi, se pogosto dogaja poniževanje, kritiziranje drug drugega ali celih skupin prebivalstva, izključevanje, diskreditiranje, diskriminacija, laži, obtoževanje, projekcije, iskanje krivca, sumničavost, podtikanja, ustrahovanje, neupoštevanje človekovih pravic, sovražnost, konflikti, nesprejemanje različnosti in na koncu, žal, tudi vojna.

V zadnjih dveh letih živimo v zelo stresnih razmerah, saj smo soočeni z grožnjami smrti zaradi pandemije COVID-19, zdaj pa še z grožnjo vojne. Negotovost. Strah, tesnoba, nemoč, katastrofična pričakovanja, zaskrbljenost. Vse omenjeno je na polu negativnega, kar ruši ravnovesje. Vsakdo ima svoj individualen način odzivanja na stres. V sedanjih razmerah nekateri niso bili pod stresom, ampak so celo zacveteli, ker so našli nove priložnosti zase.

• Terapevtski izziv zate: kakšna je tvoja izkušnja tesnobe v zadnjih dveh letih?

Prepoznala sem naslednja nasprotja: ustrahovanje – spodbujanje, slabe novice – dobre novice, grožnje – spodbude, strah – ljubezen, vlada – ljudstvo, pravila – spontanost, politika – naravne zakonitosti, pravičnost – nepravičnost, spoštovanje – nespoštovanje (človeka, ustave, ljudstva, zakonov …) itn.

• Terapevtski izziv zate: napiši nekaj nasprotij, ki jih prepoznavaš ti.

Bolj ko pripisujemo pomembnost samo nečemu, bolj se na drugi strani okrepi nasprotje tega. V gestalt psihoterapiji rečemo, da gre za »top dog – underdog« dinamiko.

Ker je proces razcepljanja (razdvajanja) intenziven in nezaveden, večinoma ne prepoznamo, da se odvija. Glavni mediji so prikazovali predvsem eno plat dogajanja in večina ljudi je bila ustrahovana in kot hipnotizirana. Človek je postal grožnja sočloveku. Če gledamo skozi razumevanje procesa razcepljanja, razdvajanja, se ne čudimo, da je prišlo tudi do vojne.

Menim, da je bila za mnoge dvoletna korona kriza travmatičen proces, zaradi katerega bodo nekateri imeli posttravmatsko stresno motnjo. Povečale so se različne duševne motnje, od depresivnih in anksioznih motenj do zlorab substanc, motenj hranjenja, samomorilnosti idr.

‘Korona razcep’

»Ti si kriv, jaz vem, kaj se dogaja.«

»Ali si ovca ali si kritično razmišljujoč človek?«

Naj opišem aktualno razločevanje, ki ga imenujem ‘korona razcep’.

• Terapevtski izziv: zavedaj se svojih odzivov na spodnji opis in dodaj še tisto, kar doživljaš sam/a (telesni občutki, čustva, misli…) glede ‘korona razcepa.’

Torej, na eni strani so tisti, ki se imajo za odgovorne. Resno vzamejo navodila stroke in znanosti oz. vladne strokovne skupine. Berejo in poslušajo javne medije in jim verjamejo. Počutijo se povezane z zaskrbljenim človeštvom. Epidemija je grozna stvar, vedno huje je in bo. Zdravstvo bo kolapsiralo. Vestno si razkužujejo roke, nosijo masko, kjerkoli je treba. Seveda so se cepili, ker je tako edino prav. Želijo prispevati k čredni imunosti, ker se počutijo odgovorne in jim je mar za javno zdravje.

Tudi če s strani neodvisnih iniciativ in neodvisnih medijev preberejo, da je epidemija Kovid 19 prevara, zaključijo, da to zagotovo ne more biti res. Ne razmišljajo o tem, da so morda kršene človekove pravice, da demokracije ni, da morda poteka ustrahovanje. Zakaj bi kdo hotel epidemijo? Zakaj bi kdo škodil ljudem? Epidemija je zelo resna stvar in zagotovo resnična. Nemogoče je, da bi bilo drugače. Verjamejo, da bo kmalu bolje in se bo življenje vrnilo nazaj v običajne tirnice. Samozavest pridobivajo s tem, da se zgražajo nad tistimi, ki ne spoštujejo vladnih navodil in ne verjamejo uradnim razlagam. Stroka in znanost že vesta. Tisti, ki ne upoštevajo navodil stroke, se jim zdijo neodgovorni, sebični, uporniki brez razloga, zaslepljeni, neprilagojeni, sebični, neinteligentni, nerealni in moteči za širše dobro, nezreli provokatorji in sanjači, travmatizirani, v glavnem kreteni, »antivaxerji«, »ravnozemljaši« in »5G-antenarji«. Moteči. Zoprni.

Na drugi strani so tisti, ki ne verjamejo vladnim sporočilom niti medijem, saj le-te vidijo kot orodje vladne propagande, ki ponuja manipulativna in lažna sporočila ter prikazuje zgolj eno plat korona zgodbe. Imajo se za informirane in ozaveščene o sedanjem stanju. Berejo neodvisne medije, se povezujejo s sorodnimi osebami, s civilnimi iniciativami in gibanji. Borijo se za človekove pravice, ne samo svoje, temveč za človekove nasploh. Počutijo se, kot da so državljani sveta.

Trudijo se, da bi posvarili druge o tem, da se dogaja biološko-psihološka vojna in poskus trans humanizma, v katerem hočejo človeka povezati z računalnikom, kar bi pomenilo konec obstoja človeške rase, kot jo poznamo. Težko jim je, ker jih večina ne sliši. Še huje – ne da jih ne sliši, ampak zavrača to, kar govorijo. Počutijo se nerazumljene, diskriminirane, a v sebi pogumne, saj verjamejo, da vedo, da se dogaja zločin proti človeštvu. Težko jim je, ko bližnji opredelijo, da so teoretiki zarot in da so zaslepljeni. Imajo se za upornike z razlogom. Verjamejo, da svetloba in ljubezen premagata temo. Imajo se za prinašalce sprememb, medtem ko prej omenjene ljudi vidijo kot ovce, ki ne razmišljajo s svojo glavo, ampak so strahopetci, ki so se prodali za denar, zavedeni so, reve, ustrahovani ipd. Norčujejo se iz tega, da zgolj izvršujejo vladna navodila in so se pustili naplahtati glede cepljenja, za kar jim bo verjetno kmalu žal.

Udeležujejo se protestov in si pomagajo med sabo. Počutijo se povezane s sorodnimi osebami, kar jim pomaga premagovati neprijetna čustva žalosti, tesnobe in zaskrbljenosti. Seveda niso teoretiki zarote, ampak teoretiki resnice, ki jo udejanjajo v praksi. V to so prepričani.

Mislim, da se je razkol med obema skupinama ljudi zgodil in se še dogaja zaradi zelo zapletenih okoliščin, ki bi jih radi poenostavili; težav s sprejemanjem različnosti; narave človekovega uma, ki ločuje; zaradi individualnih lastnosti in izkušenj posameznika, predvsem pa zaradi dolgotrajnega vsakodnevnega ustrahovanja z grožnjami smrti s strani vlade, kar je za nekatere travmatičen proces. Sprašujem se, koliko travmatičnega/stresnega dogajanja zmoremo prenesti.

Torej z ločevanjem, razcepljanjem, razdvajanjem poenostavljamo zapletenost. Kot da ne zmoremo doživljati, da je še mnogo odtenkov med črnim in belim in da so še druge barve. Še precej več odtenkov teh barv je.

• Terapevtski izziv zate: na črno-beli fotografiji naštej vse odtenke, ki jih opaziš.

Izkušnja iz gestalt psihoterapije

»Razdeljena sem med dva dela. Oba sta mi odveč, zoprna in vsak gre v svojo smer,« pove Zala. En del je tečen in nikjer ne vidi priložnosti, ker jih ni. Tak zagrenjen, depresiven je. Drug del je otrok, ki verjame v čudeže. Sproščen, pa tudi neodgovoren je, ker ne vidi nevarnosti, ampak kar gre.

Skozi terapevtski proces se Zala zave, da ta otrok, ki kar gre, vseeno včasih potrebuje tistega zagrenjenega, depresivnega, da ga malo ustavi, da ne bo zgrmel v prepad.

Kaj pa od otroka potrebuje tisti zagrenjeni del? Da se malo sprosti, pomiri, da malo zadiha in ni tako rigiden, počasi ugotavlja Zala.

Vsak del je pomemben in ima svojo funkcijo, izziv za psihoterapevta pa je, da je kreativno indiferenten in ne daje večjega poudarka enemu delu, ampak da spoštuje oba. To je počel klient, ko je sprejemal samo en del, drugega pa ne, zato pa se je tudi pojavil razcep med obema deloma. To se ni zgodilo čez noč, ampak gre za prilagoditev na okoliščine, obremenjujoče in travmatične izkušnje in čustvene stiske ob tem. Ko sta prisotna dva dela in imamo težave sprejeti en del (ga potlačimo), gre za razcep. Pri hudih travmah je razcep lahko tako močan, da oseba razvije osebnostno motnjo ali duševno bolezen.

Naj se vživimo še v Matjaža, ki je dokaj običajen predstavnik iz obdobja korona krize. Enega od obeh delov sebe ne sprejema in ima razcep med odgovornim delom sebe in uporniškim delom. Klienta spodbujamo, naj sam poimenuje oba dela sebe (se zadržimo s svojim poimenovanjem) in si vzamemo precej časa za spoznavanje vsakega dela posebej, ločeno. To želim res izpostaviti: posebej, ločeno.

Delamo tako kot običajno delamo s klientom, a s to razliko, da se zdaj pogovarjamo z enim delom njega – zdaj je klient recimo odgovorni državljan.

Na začetku se dela z obema deloma kot ločenima in prav je tako, saj sta res ločena. Klient ju spoznava in raziskuje ločeno, v miru, počasi. Spodbujati klienta, da bi delal povezavo na silo in prehitro, ni smiselno, saj gre za postopen proces. Integracija obeh delov se zgodi ob svojem času. Zdi se mi pomembno, da je terapevt zelo prisoten, prizemljen, se zaveda procesa, ne interpretira, je dialoški. Dela manj, ne več, pa čeprav to pomeni, da se mora zadrževati, da ne bi ponujal nasvetov in sledil svoji ideji o tem, kaj bi bilo dobro za klienta. Zavedam se, da so določene tematike take, da terapevt morda sploh ne bo zmožen delati s polarnostmi razcepa, odvisno od tega, koliko ima pri sebi integrirane različne dele, ki se tičejo problema in razcepa, s katerim prihaja klient.

Na začetku se krepita zavedanje in spoznavanje vsakega dela posebej, kakšen je, kaj potrebuje, kakšno funkcijo ima. Psihoterapevt vpraša, kar se mu v terapevtskem procesu zdi pomembno tisti trenutek. Upošteva vse tri vidike: klienta, sebe in to, kar se dogaja med njima.

Po tem, ko sta si v terapiji vzela dovolj časa za spoznavanje vsakega dela ločeno, kar lahko traja več terapij, lahko pride naravno do dialoga, ko oba dela začneta med sabo komunicirati, lahko pa uporabimo delo z dvema stoloma ali druge tehnike za delo s projekcijo (risanje, pisanje, karte, peskovnik).

Tehnika dveh stolov za dialog med dvema deloma, ki sta v razcepu

Matjaž poimenuje dva dela sebe: resni Anton (zame: odgovorni državljan) in neodgovorni Luka (zame: »antivaxer«). Stol uporabimo, da klient lažje dela prehode med enim in drugim delom: npr. »Zdaj bodi Anton.«, »Kaj bi povedal Luki?« Se premakne na drug stol: »Zdaj bodi Luka.«, »Kakšen je tvoj odziv, na to, kar je povedal Anton?« ipd.

Dialog s tehniko dveh stolov je kar intenziven proces, kjer je treba delati počasi in preverjati, kaj klient Matjaž doživlja po dialogu Antona in Luka. Vsake toliko časa ga povabimo ven: »Spet bodi Matjaž.« Matjaž je tisti, ki je izven razcepa dveh, ki sta v dialogu (Anton in Luka). Je tretji del, ki je izven razcepa, je opazovalec, luč zavedanja, nepristranski. Lahko si predstavljamo, da so v terapevtski sobi štirje: Anton, Luka, Matjaž in terapevt.

Gre za intenziven proces, ko se klientu dogajajo uvidi in postopno poteka proces integracije dveh delov, sestavljanja dveh kosov v celoto. Iz (de)konstrukcije, ki se je nekoč zgodila, sedaj poteka (re)konstrukcija, razstavljeno postaja spet sestavljeno, razklano je spet skupaj dano, razdvojeno postane eno. Dovršeno.

Matjaž je v dialogu dveh delov sebe ugotovil, da sta oba nesrečna – tako Anton kot Luka.

Kasneje je prišel v stik s svojo žalostjo, ker je v zadnjih dveh letih izgubil večino ljudi. Niso umrli, ampak so se zaradi nesprejemanja različnosti drug pri drugem in sovražnosti tako oddaljili, da so si postali tujci. Čuti žalost, osamljenost in tesnobo.

Ko se zavemo procesa razcepa, vse postane bistveno lažje, ker se zmanjšajo vzgibi po sovražnosti, diskreditiranju, ustrahovanju. Kot bi izstopili iz matrice, odprli oči.

Zavedamo se, da smo različni, a edinstveni in da je to v redu. Vsakdo ima prav. Zase.

Onkraj dvojnosti je Č LOVE K s svojimi čustvi, obremenjujočimi preteklimi in sedanjimi izkušnjami, s svojo življenjsko zgodbo, sanjami in hrepenenjem.

Obsojanja, kritiziranja in poniževanja nihče ne potrebuje, saj vse to še dodatno povečuje razkol, razdvajanje. Vlade želijo razdeliti ljudi v smislu ‘deli in vladaj’. Ne glede na to, ali je virus, vojna ali karkoli, kar ustvarja polarizacijo, se je dobro spomniti, da: LOČUJE SE ODPADKE NE LJUDI.

Ko pogledamo onkraj dvojnosti razcepa, kaj ostane? Človek človeku virus ali človek človeku človek?

Zaključek

Moj proces soočanja s ‘korona razcepom’ (prepoznavanje, sprejemanje, integracija različnih delov pri sebi in sprejemanje razcepa pri drugih in v družbi kot celoti) in proces pisanja sta neločljivo povezana. Določene povedi iz tega prispevka sem napisala že pred meseci.

Zaupala sem, da se bo, če bom zdržala z vsemi svojimi čustvi, pojavilo nekaj novega – nekoč, nekje. ‘Zaupaj procesu, ena stvar sledi drugi.’

‘Bodi prisotna s tem, kar je.‘ Samota, veliko samote je bilo. Nekoč, ko so mi solze tekle same od sebe, kar tekle so, je prišla misel, naj si v svojem srcu predstavljam besedi ČLOVEK in SLOVENIJA z okrepljenim osrednjim delom, LOVE, in naj zgolj čutim ljubezen in ne počnem nič drugega. Prav nič.

‘Je kratko kot dih ali utrip srca.’

‘Samo prisotna bodi v svojem srcu, kjer sta ti dve besedi.’

Ker vem, da ima srce močno elektromagnetno valovanje, se mi je to zazdelo smiselno in sem to zelo pogosto počela.

Začutila sem, da je vaja povezana s premagovanjem razcepa v sebi in v odnosih z drugimi. Nenavadno in tako lepo. Po teoriji polja, konceptu, ki mi je v gestalt psihoterapiji najljubši, je vse povezano med sabo, ena stvar vpliva na drugo in prav vse je potencialno pomembno, pa čeprav vnaprej še ne vemo, na kaj bo vplivalo. Razcep sem začela postopoma celiti, zdraviti.

Naj delim pesem Ive Miholić, v kateri se me najbolj dotakne stavek ‘Del mene je vedno cel’. To je tisto, kar je izven razcepa. Je del, ki pomaga sestaviti, integrirati razdeljene dele v celoto.

(DE)KONSTRUKCIJA – (RE)KONSTRUKCIJA

Kot sestavljanka sem,
ali bolje – razstavljanka;
eni koščki letijo ven,
druge prinaša notri.

Kar je bilo prej novo,
je zdaj zastarelo
in kar novega prihaja,
bo čez čas spet odšlo.

Del mene je vedno cel;
tisti, ki spremembo vidi.
Z vidika spremembe
sem vselej v drobcih.

Tisto nespremenljivo
stoji gibljivemu ob strani
in tisto nestanovitno
se s trajnim pomirja.

(Iva Miholić, Prerokbe skritega sonca, 2021)

Ta prispevek ni statičen, ampak je proces, ki se nadaljuje skupaj z vami, dragi bralci. Pišite svoje odzive, odgovore na terapevtske izzive, ki so v tekstu, osebne izkušnje, tisto, kar se vam je porodilo ob branju, se vas je dotaknilo, pa naj bodo ta čustva prijetna, zoprna, težka, žalostna, komaj vzdržna. Pisanje ima terapevtski učinek. Vabim vas k soustvarjanju, ker je vznemirljivo, nepredvidljivo in zelo ustvarjalno, pa še povezani boste z nami, Iniciativo psihoterapevtov. Skupaj tvorimo skupnost medsebojne pomoči, navdiha in ustvarjalnosti. Pišite na: info-ipt@protonmail.com, odziv na: Onkraj dvojnosti

Viri:

• Joyce, P. & Co. (2014) Skills in Gestalt. Councelling & Psychotherapy. SAGE Publications Ltd. London.
• Taylor, M. (2014) Trauma Therapy and Clinical Practice. Neuroscience, Gestalt and the Body. Open University Press. England.
• Greenberg, E. (2019) »How to Work with “Splitting”. ​Articles by Elinor Greenberg’s Profile | Psychology Today Journalist.
• Miholić, I. (2021) Prerokbe skritega sonca.