Mattias Desmet, profesor klinične psihologije na Univerzi Ghent v Belgiji, v podcastu ‘Why do so many still buy into narrative?’ govori o pomembni razliki med klasično diktaturo in novimi totalitarnimi sistemi, ki se ustvarjajo po vsem svetu. Novi totalitarni sistem nima zunanjega sovražnika, temveč ima notranjega, procesi pa so enaki kot pri vseh drugih totalitarnih sistemih.
Ko je Desmet analiziral statistične podatke o umrljivosti zaradi koronavirusa, je opazil, da je umrljivost zaradi koronavirusa precenjena. Začela ga je zanimati psihologija množic, ki je verjela uradni narativi, propagirani v medijih.
Pojasni psihologijo množic v času epidemije covid-19. Meni, da se je formirala množica (ang. mass formation), v kateri je 30 % takšnih ljudi, ki slepo verjamejo uradni narativi, so globoko hipnotizirani in ne podvomijo v uradne razlage; 40 % je takšnih, ki so pasivni in se ne ukvarjajo s problemom, ampak so pragmatični. Niso niti hipnotizirani niti ne promovirajo uradne ideologije, temveč le sledijo hipnotizirani množici; 30 % ljudi pa je takih, ki niso podlegli hipnozi množic, ne sprejemajo uradnih razlag, ampak vanje dvomijo in jih kritizirajo. So kot nekakšni disidenti, glas razuma. Torej, kar 70 % ljudi v totalitarnem sistemu ne ukrepa.
Desmet meni, da so potrebni štirje pogoji, da se ustvari množica, ki je podvržena hipnotiziranju:
- pomanjkanje medsebojne povezanosti v družbi,
- odsotnost doživljanja smisla ,
- prisotnost prosto lebdeče anksioznosti, ki jo je težko kontrolirati,
- prosto lebdeča frustracija in agresija, ki je posamezniki ne morejo izraziti.
Ob zgodbah o koronavirusu, ki so bile posredovane preko glavnih medijev, so mnogi začutili nov smisel, solidarnost in pozitivna čustva herojstva, ki so glavni razlog, zakaj še vedno verjamejo narativi o koronavirusu. Bolj kot so zgodbe absurdne, močnejše rituale ljudje ustvarjajo in se preko njih počutijo povezane z drugimi, pri tem pa ne opazijo, kaj se dogaja, npr. da so jim odvzete pravice in svoboda. Kolektivno prevlada nad individualnim. Večina noče iti nazaj v staro normalnost in se počuti ogroženo ob tistih, ki jih poskušajo prebuditi v zavedanje, kakšno je bilo življenje, preden se je ustvarila hipnotizirana množica. Strah jih je, da bi ponovno začutili prosto lebdečo anksioznost in zato vztrajajo v stanju hipnotiziranosti.
Hipnotizirana množica lahko obstaja samo, če ima sovražnika. Vodje množice se zavedajo, da bi bili – če bi se množica zavedala stanja hipnotiziranosti – močno ogroženi.
Posledice, ki jih doživlja hipnotizirana množice, so: zoženo polje pozornosti, izguba sposobnosti kritičnega razmišljanja, otopelost in apatičnost, težave s sprejemanjem dejstev, pristajanje na izgubo pravic, ogroženost ob drugače mislečih.
Desmet poudari, da je pomembno, da se sliši glas tistih, ki niso hipnotizirani. Pomembno se mu zdi, da disidenti ne utihnejo, ampak uporabljajo svoj glas upora. Ne morejo preprečiti hipnotiziranja množice, lahko pa prispevajo k temu, da se hipnoza ne bi poglabljala.
Da bi prišlo do kritične mase nehipnotiziranih, Desmet vidi rešitev v povezanosti različnih skupin prebivalcev in v tem, da opozicija ne preneha izražati svojih stališč v javnosti.
Ne glede na to, kako močan je totalitarni sistem, je značilno, da na koncu uniči sam sebe.
